Moja babica Milena Romih je bila včasih učiteljica 3. razreda v osnovni šoli v Bistrici ob Sotli in ker še danes živi le nekaj metrov stran od nje, lahko spremlja vsakdanji utrip današnje šole.

Kako si se odločila za poklic učiteljice?

V šolo sem šla zelo mlada, pred šestim letom. Ko je bilo treba iti v srednjo šolo, to je bilo leta 1945, po koncu 2. svetovne vojne, sem šla v Trst. Tam sem hodila dve leti v nižjo gimnazijo. Leta 1947 pa so postavili državno mejo, zato se je bilo treba odločiti za drugo šolo. Šla sem v internat v Postojno in tam opravila 3. razred nižje gimnazije. Ker je bila moja sestra učiteljica in veliko sorodnikov učiteljev, nisem imela druge možnosti, kot da sem se odločila za učiteljski poklic. Najbližje učiteljišče za nas Primorce, je bilo v Tolminu, torej sem šla tja. Takrat je učiteljišče trajalo samo štiri leta, pozneje pet, danes pa so učitelji deležni več izobrazbe. Ko sem končala, sem bila še zelo mlada, komaj polnoletna. Sestra me je nagovarjala, naj grem naprej, ker sem rada risala, pa se nisem odločila za to in tako sem pristala, da bom šla poučevat. Se je pa zadnje leto zelo zapletlo, ker sem spomladi zbolela za škrlatinko in se je bilo treba zdraviti. Tako sem maturo opravila šele jeseni. Kmalu zatem sem dobila dekret, na majhnem lističu je pisalo, da sem nameščena v Sveti Peter pod Svetimi gorami. Dekret so mi poslali iz Krškega. Takrat niti nisem vedela, kje ta kraj je, zato sem najprej šla gledat na zemljevid. Tisto leto so tudi spremenili ime kraja, v Bistrica ob Sotli. In kako do tja priti? Ker sem bila mlada, sem se staršem smilila in zato me je mama pospremila. Do Brežic sva se peljali z vlakom, ker pa je bila ravno nedelja, ni vozil avtobus, in je bilo treba najti prevoz, da so naju in dva kovčka peljali do Bistrice. Tam je bil tudi problem, kje bom stanovala, mama me je peljala do upravitelja in me tam izročila v varstvo. Kmalu sem dobila zasilno sobo. Prvi dnevi so bili bolj hospitacija pri pouku starejše učiteljice, potem pa je bilo treba začeti učiti. Mlada, kot sem bila, sem prve dneve s strahom opravljala ta poklic. Še posebno je bilo težko, ker je bilo v razredih veliko otrok. Otroci so prihajali od zelo daleč, iz naših zaselkov, peš, nekateri več kot uro daleč, nekateri izmučeni od kmečkega dela, slabo oblečeni po vojni. Vladalo je hudo pomanjkanje. V razredu, ki sem ga učila, so bile velike starostne razlike med otroki.

In ravno zato, ker je bilo toliko otrok, je pouk potekal tudi popoldne, kajne?

Ja, pouk je potekal v dveh izmenah, ker je bila šola stara in manjša. Komaj so eni končali, je bilo že treba začeti z drugimi. Jaz sem večinoma delala popoldne.

Se ti zdi, da je bil poklic učitelja zaradi take množice otrok in daljšega pouka bolj stresen?

Ja, kar stresno je bilo, je bilo kar težko. Je pa res, da so bili otroci precej bolj tihi, mirni, ubogljivi in spoštljivi, kot so zdaj, kakor slišim. Kljub temu da imajo precej boljše razmere za učenje, kot so jih imeli takrat.

Kakšen pa je bil način učenja, je bilo več pisanja, vaje, dela v praksi?

Veliko, veliko je bilo pisanja, večinoma s kredo na tablo. Šli smo tudi na kakšne poučne ekskurzije v okolico. Pozneje so bili tudi že grafoskopi, magnetofoni, in ko smo leta 1979 odprli novo šolo, smo dobili že računalniško učilnico, veliko knjižnico, sploh veliko boljše pogoje za učenje. Danes imajo svojo telovadnico, mi je takrat nismo imeli, nismo imeli niti svojega igrišča.

Ali misliš, da je bilo učenje učinkovitejše, ker so bili učenci bolj pridni?

Znanost se je zelo obogatila, zdaj si pomagajo z računalniki in vsemi drugimi tehničnimi sredstvi. Mislim pa, da so mnogi učenci, ki so končali to šolo, bili kar uspešni v srednji šoli. Lahko se pohvalimo, da so učenci iz te šole postali uspešni zdravniki, univerzitetni profesorji, pravniki …

Pa misliš, da so učenci takrat raje hodili v šolo, da se jim je to zdelo pomembno?

Tista leta, ko sem jaz začela poučevati, so starši zelo rabili otroke za delo, in so morali velikokrat na pašo, preden so šli v šolo, kljub temu da so morali hoditi tudi dve uri daleč, ni bilo avtobusov. Zato so živeli v precej težjih pogojih kot zdaj.

Kakšen položaj pa je imel učitelj v družbi, kakšno avtoriteto je imel?

Bil je veliko večja avtoriteta, kot je zdaj. Je pa res, da ko sem jaz mlada prišla sem, so me v kraju porabili za vse mogoče stvari in smo morali veliko delati zunajšolsko, brez vsakega plačila. Ne tako kot zdaj, ko so vsi plačani za vse. Jaz sem bila predsednica mladine, delala sem v turističnem društvu, vodila sem knjižnico, v športnem društvu sem vodila mladinsko sekcijo, folklorno skupino. Porabili so nas celo za popis prebivalstva. Vedno ko so bile volitve, smo morali biti ves dan na volišču, dokler se ni vse končalo. In to vse brezplačno.

Pa se je včasih veliko ljudi odločilo za poklic učitelja, je bil to spoštovan poklic?

Ta poklic je bil včasih precej bolj spoštovan. V sorodstvu sem imela veliko učiteljev.

Misliš, da je bilo tudi ocenjevanje bolj strogo in da so bili predmeti težji?

Zdi se mi, da je bilo ocenjevanje takrat bolj pošteno. Učenci so bili bolj pridni, precej bolj prizadevni. Takrat ni bilo toliko odličnih, kot jih je danes. Slišim, da je danes po 50 odstotkov učencev odličnih in to se mi zdi zelo narobe, ker učenci, ki so tako ocenjeni v osnovni šoli, potem ko pridejo v srednjo šolo, ki je precej težja, izgubijo voljo do učenja, ker niso več tako dobro ocenjeni. In to je narobe

Misliš, da je bilo več snovi, da je bil urnik bolj natrpan?

Snovi ni bilo toliko, kot je je zdaj. Imeli smo dva učbenika – berilo za slovenski jezik, računico in konec. Nobenih delovnih zvezkov. In zame je bilo najtežje, ko si moral v tretjem razredu poučevati otroka o domači okolici. To je pa zelo majhen kraj in nisi imel nikjer snovi, predvsem zgodovinskih virov ni bilo nikjer. Bilo je zelo težko, ker si moral veliko truda vložiti v to, da si našel vire, se pogovarjal z ljudmi, da si našel knjige, kjer je to pisalo.

Zdi se mi, da je bilo včasih več poudarka na tem, da otroci dobijo uporabno znanje. Imeli so recimo lepopis in srbohrvaščino.

Lepopis je bil nekaterim muka, zato so ga potem izpustili iz učnega načrta, drugače pa mislim, da je bilo manj snovi, kot je je danes.

 Alica Muratović Romih